“S tihimi vesli sem obstal nad blaženo globočino, nikoli nisem videl nazaj do samega začetka sveta kakor v tisti mesečini. Spominski zaliv je bil sredi neodkritih otokov, čoln iz školjk sem pripel med predpotopne ribe, nerojeni so me gledali. Napravila sva si šotor iz otroških zmajev, ležišče iz tigrovih šap, temo iz ugaslih kresov in lino iz ranljivosti. ”

“Stal sem na najvišji gori med vsemi gorami in v globini se je vse naokoli razprostiral zemeljski krog. Med tem, ko sem stal na tistem mestu, sem videl več, kot lahko povem, razumel več kot sem videl, v svetem zamaknjenju sem gledal podobo vseh bitij, v duhu obliko vseh oblik, zlitje vseh v eno. In videl sem, da je bil sveti obroč mojega ljudstva med mnogimi obroči. Povezani drug z drugim, so tvorili krog, prostran kot luč dneva in svetloba zvezd. Sredi tega kroga je rastlo mogočno cvetoče drevo in vsem otrokom, ene matere in enega očeta, dajalo varno zavetje.”

“Da boste imeli kam potrkat

Pogani so verjeli, da se v lesu skriva božanstvo, ki nas varuje pred nesrečo. Lesu so pripisovali čarobno moč in ga zato tudi spoštovali. Da se jim nebi pripetile slabe stvari so trkali na les in s tem v njega vlili upanje, da jih bo varoval. Običaj se je prenesel do danes, čeprav malokdo ve zakaj se trka na les.”